BFT – oddajnik

Vsakih toliko telefon vzame trenutno lego in jo takoj pošlje. Ena meritev, ena pošiljka, okvir 40 B. Zamude med zajemom in oddajo ni.

Oblika pošiljke pove, koliko bajtov gre v zrak. Po radiu to ni stvar prometa, ampak izpostavljenosti: manj zraka pomeni manj časa, v katerem te lahko kdo zameri z goniometrom.

40 B je oblika, ki teče od začetka. 28 B je krajša in strežnika ne stane nič več (izmerjeno: 2,55 µs na ključ proti 2,47). 20 B je najkrajša, a strežnik pri njej porabi štirikrat več dela za vsako pošiljko — pri 1000 napravah 10 ms namesto 2,5 ms. Zato je 28 B prava izbira, dokler ne veš, da je zrak dražji od strežnika.

Natančnost lege se pri 28 in 20 B poslabša za manj kot meter, kar je globoko pod napako samega sprejemnika GPS. Čas ostane točen na sekundo. Pošiljka, starejša od 9 ur, se v teh dveh oblikah postavi napačno — a to preverjanje hitrosti v BFT ujame in označi.

Obliko lahko zamenjaš kadarkoli. Neposlani okvirji, ki še čakajo v telefonu, so že zapisani v svoji obliki in gredo taki, kot so; strežnik razume vse tri hkrati.

Ko se sprejemnik prižge, prvi odgovori telefon iz omrežja (bazna postaja, Wi-Fi) — to je lega, natančna na več sto metrov ali kilometer. GPS se oglasi nekaj sekund pozneje. Zato program znotraj zajema počaka in vzame najnatančnejšo lego, ne prve.

Če tudi najboljša ne doseže te meje, ne pošlje nič. Luknja v sledi pove »ne vem«; točka s kilometrom napake laže. Koliko je bilo takih, piše v vrstici Meritve.

Sprejemnik samo ob zajemu varčuje z baterijo, a vsak zajem plača iskanje satelitov — hladen zagon je na tvojem telefonu trajal 2 min 30 s. Stalno prižgan pomeni, da je lega vedno takoj in natančna, GPS pa teče ves čas; to je pravi način za vozilo s polnjenjem.